Zakramenti – Katekizem katoliške cerkve
DRUGO POGLAVJE
ZAKRAMENTALNO OBHAJANJE VELIKONOČNE SKRIVNOSTI
OBHAJANJE CERKVENEGA BOGOSLUŽJA
Kdo obhaja zakramente?
233. Kdo deluje v liturgiji?
V bogoslužju deluje “celotni Kristus” (“Christus totus”), glava in telo. Kot veliki duhovnik Kristus obhaja liturgijo s svojim telesom, nebeško in zemeljsko Cerkvijo.
234. Kdo obhaja nebeško bogoslužje?
Nebeško bogoslužje obhajajo angeli, sveti stare in nove zaveze, zlasti Božja Mati, apostoli, mučenci in “velika množica, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov, ljudstev in jezikov” (Raz 7,9). Kadar v zakramentih obhajamo skrivnost odrešenja, smo deležni tega nebeškega bogoslužja.
235. Na kakšen način Cerkev na zemlji obhaja bogoslužje?
Cerkev na zemlji obhaja bogoslužje kot duhovniško ljudstvo, v katerem vsak deluje v skladu s svojo vlogo, v edinosti Svetega Duha: krščeni darujejo sami sebe v duhovno daritev; posvečeni nositelji cerkvene službe obhajajo v skladu s posvečenjem, ki so ga prejeli za služenje vsem udom Cerkve; škofje in duhovniki delujejo v osebi Kristusa, Glave.
Kako obhajati zakramente?
236. Kako se obhaja bogoslužje?
Bogoslužno opravilo je stkano iz znamenj in simbolov, katerih pomen se zakoreninja v stvarstvo in človeške kulture, dobiva določenost v dogodkih stare zaveze in se v polnosti razodeva v Kristusovi osebi in njegovem delu.
237. Od kod prihajajo zakramentalna znamenja?
Nekatera prihajajo iz stvarstva (luč, voda, ogenj, kruh, vino, olje), druga iz človeškega družbenega življenja (umivanje, maziljenje, lomljenje kruha), spet druga iz zgodovine odrešenja v stari zavezi (obredi velike noči – pashe, daritve, polaganje rok, posvetitve). Ta znamenja, od katerih so nekatera določujoča in nespremenljiva, je privzel Kristus in postanejo nosilci odrešujočega in posvečujočega delovanja.
238. Kakšno razmerje obstaja med dejanji in besedami v zakramentalnem opravilu?
V zakramentalnem opravilu so dejanja in besede tesno med seboj povezani. Čeprav so simbolična dejanja že sama po sebi govorica, je vendarle potrebno, da besede obreda spremljajo in oživljajo ta dejanja. V bogoslužju besed in dejanj ni mogoče med seboj ločiti, kolikor so znamenje in pouk in kolikor tudi uresničujejo to, kar naznačujejo.
239. Pod kakšnimi pogoji imata petje in glasba svojo vlogo v liturgičnem opravilu?
Ker sta petje in glasba tesno povezana z bogoslužnim dejanjem, je treba paziti na naslednje pogoje: besedila, ki naj zajemajo zlasti iz Svetega pisma in bogoslužnih virov, se morajo skladati s katoliškim naukom; molitev naj pride lepo do izraza; glasba naj bo kvalitetna; občestvo naj bo udeleženo; upoštevati je treba kulturno bogastvo božjega ljudstva; opravilo naj ima sveto in slovesno naravo. “Kdor poje, dvakrat moli” (sveti Avguštin).
240. Kakšna je namembnost svetih podob?
Kristusova podoba je najodličnejša liturgična ikona. Druge podobe, ki predstavljajo Marijo in svetnike, naznačujejo Kristusa, ki je v njih poveličan. Svete podobe razglašajo isto evangeljsko oznanilo, ki ga Sveto pismo sporoča z besedo. Pomagajo prebujati in hraniti našo vero.
Kdaj obhajati zakramente?
241. Kaj je središče liturgičnega časa?
Središče liturgičnega časa je nedelja, temelj in jedro celotnega cerkvenega leta. To ima svoj vrhunec v vsakoletnem velikonočnem prazniku, ki je praznik vseh praznikov.
242. Kakšen pomen ima cerkveno leto?
V cerkvenem letu Cerkev obhaja celotno Kristusovo skrivnost, od učlovečenja do njegovega ponovnega prihoda v slavi. Na določene dneve Cerkev s posebno ljubeznijo časti Marijo, presveto Božjo Mater, in obhaja tudi spomin svetnikov, ki so živeli za Kristusa, so z njim trpeli in so z njim poveličani.
243. Kaj je molitveno bogoslužje?
Molitveno bogoslužje je javna in skupna molitev Cerkve. Je molitev, ki jo opravlja Kristus skupaj s svojim telesom, Cerkvijo. Kristusova skrivnost, ki jo obhajamo v evharistiji, po tej molitvi posvečuje in preoblikuje ure vsakega dne. Molitveno bogoslužje je prvenstveno sestavljeno iz psalmov in drugih svetopisemskih besedil kakor tudi iz branja besedil cerkvenih očetov in duhovnih učiteljev.
Kje obhajati zakramente?
244. Ali Cerkev potrebuje kraje za obhajanje bogoslužja?
Novozavezno bogočastje “v duhu in resnici” (Jn 4,24) ni vezano na noben poseben kraj. Kristus je namreč resnično božje svetišče, po katerem tudi kristjani in celotna Cerkev po delovanju Svetega Duha postanejo svetišča živega Boga. V svojem zemeljskem stanju pa božje ljudstvo kljub temu potrebuje kraje, v katerih se more zbirati skupnost, da bi obhajala bogoslužje.
245. Kaj so sakralne stavbe?
Sakralne stavbe so božje hiše. So simbol za Cerkev, ki živi na tem kraju, kakor tudi za nebeško bivališče. So kraji molitve, v katerih Cerkev obhaja zlasti evharistijo in časti Kristusa, ki je resnično navzoč v tabernaklju.
246. Kateri prostori imajo v sakralnih stavbah poseben pomen?
Poseben pomen imajo: oltar, tabernakelj, prostor za shranjevanje krizme in drugih svetih olj, škofov sedež (katedra) ali duhovnikov, ambon, krstilnik in spovednica.
LITURGIČNE RAZLIČNOSTI IN ENA SAMA SKRIVNOST
247. Zakaj Cerkev obhaja eno samo Kristusovo skrivnost po različnih liturgičnih izročilih?
Zato, ker posamezno liturgično izročilo ne more izčrpno izraziti nedoumljivega bogastva Kristusove skrivnosti. Od samega začetka se je to bogastvo pri različnih ljudstvih in kulturah izražalo v takšnih oblikah, ki se v čudoviti mnogovrstnosti med seboj dopolnjujejo.
248. Katero merilo zagotavlja edinost v mnogovrstnosti?
To merilo je zvestoba do apostolskega izročila, se pravi občestvo v veri in zakramentih, ki jih je Cerkev prejela od apostolov. To občestvo pride do izraza v apostolskem nasledstvu in ima v njem svoje poroštvo. Cerkev je katoliška: zato more povezati v svoji edinosti vsa resnična bogastva kultur.
249. Ali je v bogoslužju vse nespremenljivo?
V bogoslužju, zlasti v bogoslužju zakramentov, obstajajo deli, ki so nespremenljivi – ker izvirajo iz božje ustanovitve – in katerih zvesta varuhinja je Cerkev. Poleg tega obstajajo deli, ki jih je mogoče predrugačiti in jih Cerkev more ter včasih celo mora prilagoditi kulturam različnih ljudstev.
DRUGI ODDELEK
SEDEM ZAKRAMENTOV CERKVE
Sedem zakramentov Cerkve
- Krst
- Birma
- Evharistija
- Pokora
- Bolniško maziljenje
- Sveti red
- Sveti zakon
250. Kako so zakramenti Cerkve razdeljeni?
Razdeljeni so na zakramente uvajanja v krščanstvo (krst, birma, evharistija); zakramenta ozdravljanja (pokora in bolniško maziljenje); zakramenta v služenju občestva in poslanstva (mašniško posvečenje ali sveti red in zakon). Sedmeri zakramenti se dotikajo pomembnih trenutkov krščanskega življenja. Vsi zakramenti so naravnani na evharistijo “kot na svoj cilj” (sveti Tomaž Akvinski).
PRVO POGLAVJE
ZAKRAMENTI UVAJANJA V KRŠČANSTVO
251. Kako se izvršuje uvajanje v krščanstvo?
Izvršuje se z zakramenti, ki polagajo temelje krščanskega življenja: krst vernike prerodi, birma jih okrepi in v evharistiji prejemajo kruh večnega življenja.
ZAKRAMENT KRSTA
(na zakramente)
252. Kako se imenuje prvi zakrament uvajanja v krščanstvo?
Imenuje se predvsem krst, in sicer po osrednjem obredu, s katerim ga podeljujemo: krstiti (grško “baptizein”) pomeni “potopiti” v vodi. Krščenec je potopljen v Kristusovo smrt in vstane skupaj z njim kot “nova stvar” (2 Kor 5,7). Imenuje se tudi “kopel prerojenja in prenovljenja po Svetem Duhu” (Tit 3,5) ali “razsvetljenje”, ker krščeni postanejo “otroci luči” (Ef 5,8).
253. Katere so predpodobe krsta v Stari zavezi?
V Stari zavezi so razne predpodobe krsta: voda kot vir življenja in smrti; Noetova ladja, ki rešuje po vodi; prehod prek Rdečega morja, ki osvobaja Izraela iz egiptovske sužnosti; prehod čez Jordan, s katerim Izrael stopi v obljubljeno deželo kot podobo večnega življenja.
254. Kdo dopolni te predpodobe?
Dopolni jih Jezus Kristus. V začetku svojega javnega delovanja se dá krstiti Janezu Krstniku v Jordanu. Na križu iz njegove prebodene strani pritečeta kri in voda, podobi krsta in evharistije. Po vstajenju zaupa apostolom poslanstvo: “Pojdite in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha” (Mt 28,19-20).
255. Od kdaj in komu Cerkev podeljuje krst?
Od binkoštnega dne dalje Cerkev podeljuje krst vsem, ki verujejo v Jezusa Kristusa.
256. V čem je bistveni obred krsta?
Bistveni obred krsta je potopitev kandidata v vodo ali oblitje njegove glave z vodo med klicanjem imena Očeta in Sina in Svetega Duha.
257. Kdo more prejeti krst?
Krst more prejeti vsaka oseba, ki še ni krščena.
258. Zakaj Cerkev krščuje otroke?
Zato, ker se otroci rodijo z izvirnim grehom, potrebujejo krst, da bi bili osvobojeni moči zla in prestavljeni v kraljestvo svobode božjih otrok.
259. Kaj se zahteva od krščenca?
Od vsakega krščenca se zahteva izpoved vere, ki jo pri krstu odraslih izreče on osebno, pri krstu otrok pa starši in Cerkev. Tudi boter in botra ter celotna cerkvena skupnost nosijo del odgovornosti pri pripravi na krst (katehumenat) kakor tudi pri razvijanju vere in krstne milosti.
260. Kdo sme krščevati?
Redna delivca krsta sta škof in duhovnik, v latinski Cerkvi tudi diakon. V potrebi more krstiti vsak človek, če le ima namen storiti to, kar dela Cerkev. Glavo kandidata oblije z vodo in izreka trinitaričen krstni obrazec: “Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.”
261. Ali je krst potreben za zveličanje?
Krst je potreben za zveličanje tistim, ki jim je bil evangelij oznanjen in so imeli možnost prositi za zakrament.
262. Ali se je mogoče zveličati brez krsta?
Ker je Kristus umrl za zveličanje vseh, se morejo zveličati tudi brez krsta tisti, ki umrejo zaradi vere (krst krvi), katehumeni in vsi, ki ob nagibanju milosti, ne da bi poznali Kristusa in Cerkev, iskreno iščejo Boga in si prizadevajo za izpolnjevanje njegove volje (krst želja). Otroke, ki umrjejo brez krsta, Cerkev v svojem bogoslužju zaupa božjemu usmiljenju.
263. Katere učinke ima krst?
Krst odpusti izvirni greh in vse osebne grehe kakor tudi kazni za greh. Daje delež pri troedinem božjem življenju s posvečujočo milostjo, z milostjo opravičenja, ki krščenega včleni v Kristusa in v njegovo Cerkev. Daje delež pri Kristusovem duhovništvu in sestavlja temelj občestva z vsemi kristjani. Podeli božje kreposti in darove Svetega Duha. Krščeni za vedno pripada Kristusu, ker je zapečaten s Kristusovim neizbrisnim znamenjem (character).
264. Kakšen pomen ima krščansko ime, ki ga prejmemo pri krstu?
Ime je pomembno, ker Bog vsakogar pozna po njegovem imenu, se pravi v njegovi edinstvenosti. Kristjan pri krstu prejme svoje ime v Cerkvi. To naj bo vsekakor ime svetnika, ki daje krščenemu zgled svetosti in mu zagotavlja svojo priprošnjo pri Bogu.
ZAKRAMENT BIRME
(na zakramente)
265. Kakšno mesto ima birma v božjem odrešenjskem načrtu?
V Stari zavezi so preroki naznanjali izlitje Gospodovega Duha na pričakovanega Mesija in na vse mesijansko ljudstvo. Vse Jezusovo življenje in poslanstvo je potekalo v popolnem občestvu s Svetim Duhom. Apostoli prejmejo Svetega Duha na binkošti in oznanjajo “velika božja dela”. S polaganjem rok posredujejo novokrščenim dar istega Duha. Cerkev je skoz stoletja živela od Duha in ga podarjala svojim otrokom.
266. Zakaj se ta zakrament imenuje krizma ali confirmatio, birma?
Imenuje se krizma (v vzhodnih Cerkvah: krizmanje s svetim myron) zaradi bistvenega obreda maziljenja. Imenuje se birma, ker potrdi in okrepi krstno milost.
267. Kakšen je bistveni obred birme?
Bistveni obred birme je maziljenje s sveto krizmo (z balzamom pomešano olje, ki ga posveti škof). Delivec pri tem položi krščenemu roko in izgovarja obredu lastne besede. Na zahodu se mazili čelo z besedami: “Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha.” V vzhodnih Cerkvah bizantinskega obreda se mazilijo tudi drugi deli telesa z obrazcem: “Pečat daru Svetega Duha.”
268. Kakšen učinek ima birma?
Učinek birme je posebno izlitje Svetega Duha kakor nekoč na binkošti. To izlitje vtisne v dušo neizbrisno znamenje in podeli rast krstne milosti: globlje zakorenini v božje sinovstvo; trdneje zedini s Kristusom in njegovo Cerkvijo; okrepi v duši darove Svetega Duha; podeli posebno moč, da bi pričevali za krščansko vero.
269. Kdo more prejeti ta zakrament?
Kdor je že krščen, more in je dolžan prejeti ta zakrament enkrat samkrat. Da bi ga prejel učinkovito, mora biti v stanju milosti.
270. Kdo je delivec birme?
Prvotni delivec birme je škof. Tako pride do izraza povezava birmanega s Cerkvijo v njeni apostolski zgradbi. Kadar podeljuje ta zakrament duhovnik, kakor je to običajno na vzhodu in se v posebnih primerih dogaja tudi na zahodu, je povezava s škofom in s Cerkvijo izražena po duhovniku, ki je škofov sodelavec, in po sveti krizmi, ki jo je posvetil škof sam.
ZAKRAMENT EVHARISTIJE
(na zakramente)
271. Kaj je evharistija?
Evharistija je daritev Kristusovega telesa in krvi. Gospod Jezus je postavil evharistijo, da bi daritev na križu mogla trajati skozi vse čase, dokler ne pride. Tako je svoji Cerkvi zaupal spomin svoje smrti in svojega vstajenja. Evharistija je znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočna gostija, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in daje poroštvo večnega življenja.
272. Kdaj je Jezus Kristus postavil evharistijo?
Postavil jo je na veliki četrtek, “tisto noč, ko je bil izdan” (1 Kor 11,23), ko je s svojimi apostoli obhajal zadnjo večerjo.
273. Kako jo je postavil?
Potem, ko je zbral svoje apostole v dvorani zadnje večerje, je Jezus vzel v svoje roke kruh, ga razlomil, jim ga dal in rekel: “Vzemite in jejte od tega vsi: To je moje telo, ki se daje za vas.” Potem je vzel v svoje roke kelih z vinom in rekel: “Vzemite in pijte iz njega vsi: To je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov. To delajte v moj spomin.”
274. Kaj pomeni evharistija v življenju Cerkve?
Evharistija je vir in višek vsega krščanskega življenja. V evharistiji dosegata svoj vrhunec dejavnost, s katero Bog posvečuje nas, in naše češčenje, ki ga izkazujemo Bogu. Presveta evharistija obsega ves duhovni zaklad Cerkve: Kristusa samega, naše velikonočno Jagnje. Evharistija označuje in uresničuje občestvo božjega življenja in edinost božjega ljudstva. Z obhajanjem evharistije se že zedinjamo z nebeškim bogoslužjem in imamo vnaprej delež pri večnem življenju.
Sveto obhajilo
275. Kako se imenuje ta zakrament?
Neizčrpno bogastvo tega zakramenta se izraža v različnih imenih, ki vsakokrat poudarjajo posebne vidike. Najbolj običajna imena so: evharistija, sveta maša, Gospodova večerja, lomljenje kruha, evharistično obhajanje, spomin Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja, sveta daritev, sveta in božja liturgija, svete skrivnosti, najsvetejši oltarni zakrament, sveto obhajilo.
276. Kakšno mesto ima evharistija v božjem odrešenjskem načrtu?
V stari zavezi je evharistijo naznanjal zlasti vsakoletni velikonočni obed, ki so ga Judje vsako leto obhajali z opresniki (nekvašeni hlebi kruha) v spomin na naglico ob osvoboditvenem odhodu iz Egipta. Jezus naznanja evharistijo v svojem nauku in jo postavi med obhajanjem velikonočnega obeda s svojimi učenci pri zadnji večerji. Cerkev, zvesta Gospodovemu naročilu: “To delajte v moj spomin!” (1 Kor 11,24), je evharistijo vedno obhajala, zlasti v nedeljo, na dan Jezusovega vstajenja.
Sveto obhajilo – evharistija
277. Kako se obhaja evharistija?
Obhajanje evharistije ima dva velika dela, ki sestavljata eno samo bogočastno dejanje: besedno bogoslužje, ki obsega razglašanje in poslušanje božje besede, ter evharistično bogoslužje, ki vsebuje darovanje kruha in vina, evharistično molitev ali anaforo z besedami spremenjenja in obhajilo.
278. Kdo obhaja evharistijo?
Evharistijo obhaja veljavno posvečeni duhovnik (škof ali duhovnik), ki deluje v osebi Kristusa, Glave, in v imenu Cerkve.
279. Kateri so bistveni in nujno potrebni darovi za obhajanje evharistije?
Bistveno in nujno potrebna sta pšenični kruh in vino iz trte.
280. V kakšnem smislu je evharistija spomin Kristusove daritve?
Evharistija je spomin (memoriale) v smislu, da ponavzočuje in udejanja daritev, ki jo je Kristus daroval Očetu na križu enkrat za vselej za človeštvo. Daritvenost evharistije se kaže v samih besedah postavitve: “To je moje telo, ki se daje za vas … To je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas preliva” (Lk 22,19-20). Daritev na križu in evharistična daritev sta ena sama daritev. Žrtveni dar in darovalec je isti, le način darovanja je različen: krvav na križu, nekrvav v evharistiji.
281. Kako je Cerkev deležna evharistične daritve?
V evharistiji postane Kristusova daritev tudi daritev udov njegovega telesa. Življenje vernikov, njihovo poveličevanje, njihovo trpljenje, njihova molitev in njihovo delo: vse to je zedinjeno s Kristusovim hvaljenjem, trpljenjem, molitvijo in delom. Kot daritev se evharistija daruje tudi za vse žive in rajne, v odpuščanje grehov vseh ljudi in za to, da si izprosimo od Boga duhovnih in časnih dobrin. Tudi nebeška Cerkev je združena s Kristusovo daritvijo.
282. Kako je Jezus navzoč v evharistiji?
Jezus Kristus je navzoč v evharistiji na edinstven in neprimerljiv način. Navzoč je namreč resnično, stvarno in bistveno: s svojim telesom in svojo krvjo, s svojo dušo in svojim božanstvom. V evharistiji je torej ves Kristus, Bog in človek, navzoč na zakramentalen način, to je pod evharističnima podobama kruha in vina.
283. Kaj pomeni transsubstanciacija?
Spremenjenje bistva (transsubstantiatio) pomeni spremenjenje vsega bistva kruha v bistvo Kristusovega telesa in vsega bistva vina v bistvo njegove krvi. To spremenjenje se izvrši v evharistični molitvi z učinkovitostjo Kristusove besede in z delovanjem Svetega Duha. Čutno zaznavne značilnosti kruha in vina, torej “evharistični podobi”, pa ostaneta nespremenjeni.
284. Ali lomljenje kruha razdeli Kristusa?
Lomljenje kruha ne razdeli Kristusa. Ves Kristus je navzoč v vsaki od podob in ves v vsakem njunem delu.
285. Do kdaj traja Kristusova evharistična navzočnost?
Kristusova evharistična navzočnost traja tako dolgo, dokler obstajata evharistični podobi.
286. Kakšno češčenje gre zakramentu evharistije?
Temu zakramentu gre tako med mašo kakor tudi zunaj nje božje češčenje (latria). Cerkev namreč s kar največjo skrbnostjo shranjuje posvečene hostije, jih prinaša bolnikom in drugim osebam, ki se ne morejo udeležiti svete maše, jih izpostavlja slov